Ko strah postane del vsakdana, življenje pa gre naprej

Včasih se vprašam, koliko stvari se lahko mama v življenju še nauči, preden si lahko končno reče, zdaj pa znam, zdaj sem pripravljena na vse. In potem ugotovim, da verjetno nikoli ne prideš do te točke, ker te življenje vedno znova preseneti in postavi pred nove izzive, na katere nimaš pripravljenih odgovorov.

Ko sem pred časom pisala o naši poti od alergij na hrano do sezonske astme, sem pisala predvsem o strahu, o dihanju in o tistih trenutkih, ko se mi je zdelo, da se je svet za nekaj sekund ustavil. Danes pa vedno bolj razmišljam o nečem drugem. O tem, kako živeti naprej, ne da bi dovolila, da strah prevzame naše življenje.

Ker alergije in astma ne izginejo, ko se dihanje umiri. Ostanejo nekje v ozadju, v mojih mislih, v načrtovanju našega vsakdana in v vseh tistih majhnih odločitvah, ki jih druge družine mogoče sploh ne opazijo.

Kako otroku dovoliti živeti, ko te je strah?

To je verjetno eno najtežjih vprašanj, s katerimi se srečujem kot mama dveh alergikov.

Kako otroku dovoliti, da gre na izlet, se igra na travniku, teče s prijatelji in uživa v otroštvu, ko pa sama dobro vem, kako hitro se lahko stvari spremenijo? Kako ne razmišljati o vseh mogočih scenarijih, ki se mi včasih odvrtijo v glavi, še preden otrok sploh stopi skozi vrata?

Vem, da svojih otrok ne morem in tudi nočem zapreti v varen mehurček. Želim si, da bi imela lepo otroštvo, polno dogodivščin, prijateljev, rojstnih dni, izletov in vseh tistih trenutkov, ki jih bosta nekoč nosila s seboj kot lepe spomine.

Ampak med tem, kar si želim zanju, in tem, česar me je strah, je včasih zelo kilometre narazen.

In prav to razdaljo se učim premagovati.

Ne tako, da bi ignorirala alergije ali astmo, ampak tako, da se skupaj učimo, kako živeti z njima. Da poznamo navodila zdravnikov, da imamo pripravljena zdravila in da se o težavah pogovarjamo, ne da bi iz njih naredili središče našega življenja.

Ker si ne želim, da bi se moja otroka nekoč spominjala samo tega, česa nista smela. Želim si, da bi se spominjala vsega, kar sta kljub alergijam lahko doživela.

Ko ugotoviš, da tudi drugi otrok nosi svoj strah

Veliko sem že pisala o tem, kako zelo sta moja otroka povezana in kako se sin odzove, ko ima hčerka težave z dihanjem. Ali pa ko Kaja našteje vse alergije, ki jih ima Aljaž in ga skrbno čuva, kaj lahko in kaj ne sme dati v usta, ko mene ni zraven.

Takšni trenutki ti dajo misliti.

Kot mama si v tistem trenutku osredotočena na otroka, ki potrebuje pomoč, in včasih sploh ne opaziš, koliko vsega se dogaja okoli tebe. Šele kasneje, ko se stvari umirijo, vidiš, da je tudi drugi otrok doživljal svojo stisko, samo na drugačen način.

Zato se danes še bolj trudim, da se o teh stvareh pogovarjamo. Da lahko oba povesta, kdaj ju je strah, kaj ju skrbi in kaj potrebujeta. Da razumeta, da je v redu, če ju je strah, in da jima ni treba biti vedno pogumna.

Včasih imam občutek, da sta se zaradi vseh teh izkušenj naučila razumeti drug drugega na način, ki ga odrasli včasih sploh ne znamo.

Seveda se še vedno prepirata zaradi čisto običajnih stvari in včasih imam občutek, da bom zaradi njunega prerekanja izgubila živce. Ampak ko je pomembno, sta drug drugemu največja zaveznika.

In to je nekaj, na kar sem kot mama neizmerno ponosna.

Tudi mama ima pravico biti utrujena

V vseh teh letih sem se naučila organizirati skoraj vse. Hrano, izlete, zdravila, obiske zdravnikov, šolske obveznosti in vse ostalo, kar pride zraven. Včasih imam občutek, da imam v glavi ves čas odprtih najmanj dvajset zavihkov, in tudi ko sedim na kavču ter na videz ne počnem ničesar, moja glava še vedno nekaj načrtuje.

Ali imamo vse za jutri? Kakšna je napoved cvetnega prahu? Ali so zdravila pripravljena? Kako bo na naslednjem izletu? Ali sem na kaj pozabila?

In potem pride večer, ko sta otroka v postelji, ko se hiša končno umiri in ko ugotovim, kako zelo sem utrujena.

Ne nujno fizično. Včasih sem utrujena samo od vseh misli, vprašanj in odgovornosti, ki jih nosim s seboj.

Dolgo sem mislila, da moram biti vedno močna, da moram imeti za vsako težavo rešitev in da si ne smem dovoliti trenutka, ko imam vsega dovolj. Danes pa vedno bolj razumem, da sem tudi jaz samo človek.

Mama, ki ima svoja dva otroka neizmerno rada, ampak jo je včasih strah. Mama, ki zna marsikaj rešiti, ampak nima vedno vseh odgovorov. Mama, ki včasih potrebuje mir, počitek in trenutek zase.

In zaradi tega nisem nič manj dobra mama.

Naša normalnost je pač malo drugačna

Danes imamo manjši seznam alergij na hrano in precej daljšega na cvetni prah, trave, pršice in druge alergene. Pri obeh otrocih. Še vedno se učimo, še vedno se prilagajamo in še vedno pridejo dnevi, ko nas kaj preseneti.

Ampak naše življenje ni samo alergija in ni samo astma.

Naše življenje so tudi skupni zajtrki, smeh, prepiri med otrokoma, družinski izleti, praznovanja rojstnih dni, objemi in vsi tisti običajni trenutki, ki sestavljajo družino.

Včasih pogledam svoja otroka in se spomnim tiste mame, ki je pred leti stala v trgovini, skoraj tri četrt ure brala deklaracije in nato s solzami v očeh odšla domov. Če bi ji takrat lahko nekaj povedala, bi ji rekla, da bo težko, da se bo morala ogromno naučiti in da bo prišlo še veliko trenutkov, ko jo bo strah.

Ampak povedala bi ji tudi, da bo zmogla veliko več, kot si danes predstavlja.

Da bodo prišli dnevi, ko se bo spet smejala, ko bo spekla torto, na katero bo ponosna, ko bo organizirala izlet brez tisoč vprašanj in ko bo gledala svoja otroka, kako uživata v življenju.

In predvsem, da alergije ne bodo edina zgodba njihove družine.

Ker mi nismo samo družina alergikov. Smo družina, ki se ima rada, ki se včasih prepira, ki se uči, dela napake, se pobere in gre naprej, smo družina, ki je zaradi alergij marsikaj doživela drugače, ampak nas to ni ustavilo.

In če sem se v vseh teh letih česa naučila, je to, da ne morem nadzorovati vsega, kar nam življenje prinese. Lahko pa se odločim, da strahu ne bom dovolila, da nam vzame vse tisto lepo, kar imamo.

Ker otroštvo mojih otrok ni samo seznam alergij.

In življenje je veliko več kot strah pred tem, kaj se lahko zgodi jutri.

Barbara, samo mama dveh malih alergikov.