Ko sem po skoraj sedmih letih življenja z alergijami na hrano začela dihati malo lažje, sem iskreno verjela, da smo najtežji del naše poti že prehodili. Seveda so alergije ostale del našega vsakdana, vendar sem jih poznala. Znala sem brati deklaracije, organizirati izlete, pripraviti malice in kosila, speči torto brez mleka in jajc ter predvideti večino situacij, ki so nas čakale. Imela sem občutek, da sem življenje z alergijami končno postavila pod nadzor.
Potem pa sem se ponovno zaletela v zid.
Tokrat ni bila hrana.
Bili so cvetni prah, trave, pršice in vse tisto, česar ne moreš odstraniti iz otrokovega krožnika. Kako odstraniš cvetni prah iz zraka? Kako otroku prepoveš pomlad? Kako mu vzameš travnik, veter ali sprehod po gozdu?
Ne moreš.
In spet sem bila na začetku.
Spet sem se učila. Tokrat ne več sestavin na deklaracijah, ampak znake dihalne stiske. Poslušala sem dihanje. Opazovala sem prsni koš. Štela sekunde med vdihom in izdihom. Učila sem se prepoznati trenutek, ko je še vse v redu, in trenutek, ko ni več.
Nikoli si nisem mislila, da bom nekoč tako pozorno poslušala otrokovo dihanje.
Danes se velikokrat zalotim, da nezavedno zadržujem svoj dih. Samo zato, da slišim njenega. Poslušam, ali vdihne lahkotno ali se mora zanj boriti. Poslušam, ali je čas, da počakamo še minuto, ali je čas za Ventolin. To so sekunde, ki se mami zdijo neskončne.
Tega te nihče ne nauči.
Nihče ti ne pove, kako zelo boš poslušala vsak vdih. Kako boš ponoči odprla vrata otroške sobe samo zato, da preveriš, ali mirno diha. Kako boš slišala vsak drugačen zvok in bo tvoje srce za trenutek obstalo.
Ko se otrok bori za zrak, se ne ustavi samo njegov svet. Za trenutek se ustavi tudi tvoj.
In šele takrat začneš zares razumeti, kako dragocen je vsak vdih.
Kako samoumevno smo ga jemali.
Kako malo v življenju v resnici potrebujemo, da smo srečni.
Danes bolj kot kadarkoli cenim zdravje. Ne popolnosti. Ne materialnih stvari. Samo zdravje. Ker ko vidiš svojega otroka, ki ne more dihati tako, kot bi moral, se vse drugo v trenutku postavi na svoje mesto.
Včasih me kdo vpraša, ali imam zaradi vsega tega svoje otroke še raje.
Iskreno? Sploh ne vem, ali je to mogoče.
Mislim pa, da jih danes gledam drugače. Z več hvaležnosti. Z več zavedanja, da nič ni samoumevno. Da je vsak običajen dan pravzaprav velik dar.
Najlepše pri vsej tej zgodbi pa je nekaj drugega. Kako zelo sta povezana med sabo.
Ko hčerka težko diha, sin ne vpraša veliko. Samo opazuje. Večkrat se skrije za vrata, posluša, kaj se dogaja, in potiho joka. Misli, da ga ne vidim. Pa ga.
In takrat vem, da alergije in astma nikoli ne prizadenejo samo enega otroka. Prizadenejo celo družino. Vsak jo doživlja po svoje.
Nekdo z zdravili. Nekdo s strahom. Nekdo s solzami.
In nekdo s tihim čakanjem pred vrati.
Danes imamo manjši seznam alergij na hrano, veliko daljšega na cvetni prah, trave in pršice. Pri obeh otrocih. Življenje nam je samo zamenjalo poglavje. Izzivi so drugačni, vendar ostaja isti cilj.
Da bosta lahko živela čim bolj normalno otroštvo. Da ju alergije ne bodo določale.
In da bosta vedno vedela, da bosta doma našla varen objem.
Ker če sem se v vseh teh letih česa naučila, je to, da otrok ne potrebuje popolne mame. Potrebuje mamo, ki ostane mirna tudi takrat, ko jo je najbolj strah.
In priznam. Tega se še vedno učim.
Vsak dan znova.